OK Bovec: Moje gore

Začelo se je v otroštvu, spoznavanje hoje v klanec namreč. Sedenja na gorskem travniku, ob čaju in konzervi tunine s kosom kruha ter kondenziranega mleka v tubi za posladek. Kopanje v visokogorskih jezerih, ledenih rekah, spanje v plesnivih kočah, zbujanje ob zori in žganci za večerjo. Nobenih ekstremizmov, le doživetje "glej, otrok, planika!" in nasmeh. Prvi spomin o notranjem vzgibu in potrebi po hoji sega nekam v megleno srednjo šolo, na Vremščico, kjer je tisto zimo divjala burja in prenašala sneg sem ter tja. Še vedno imam pred očmi tisto sliko, kako z očetom sestopava z meglenega vrha, jaz s tipično najstniškim uporniškim, a pritajenim izrazom na obrazu, z obgriženim jabolkom v levi roki, moj oče z glavo stisnjeno med rameni, ker tistega kraškega dne burja ni prizanašala. Skok naprej, s sestro se sami odpraviva na Triglavska jezera. Jaz na pragu mature, ona na začetku liceja. Dvomim, da sva obelodanili staršema, da imava v mislih krožno pot, vbreg čez tako z grozo opevano Komarčo in navzdol čez enolično mulatjero s Komne. Vožnja z vlakom, nato z avtobusom, urno, a z užitkom, sva krenili navkreber in z lahkoto dosegli Črno jezero ter Kočo pri Sedmerih jezerih. Odpočili sva si in se pogledali "kaj zdaj?". Nisva se ustavili tam, cene in zgodnja ura sta naju pregnali do Komne, kjer sva prespali. Zjutraj sva se v dežju vrnili v dolino, ujeli vlake do Sežane, se peš odpravili čez mejo in naprej domov. Verjetno sva takrat nezavedno razblinili nekaj mej, ki so nama jih starši v svoji ljubeči skrbnosti predali, da bi naju obvarovali pred svetom. Pred dobrim letom me je nedeljsko popoldne precej slučajno in s tempiranim korakom, v ritmu katerega sem meter za metrom iskala odgovore, ponovno napotilo čez Komarčo, ta moj osebni mejnik, do Črnega jezera. Osvežila sem se v njem, se pomirjeno zazrla v okoliške stene in se vrnila po isti poti do parkirišča. S spoštovanjem do vsega, kar mi predstavlja.
Zgodilo se je, da sem srečala osebo, s katero sem brez besed odkorakala po gorski stezi in obsedela na travnati zaplati na vrhu gore. Ker od tam sega pogled v daljavo in ves svet ostaja pod nama v dolini. In nad menoj samo modrina...